Godot prihaja



Čakam zagovor diplomske naloge, podobno kot vsi tisti, ki so vse od leta 1953, čakali Godota.  Godot se tu izgovarja s t-jem na koncu in z goriškim g-jem na začetku (to je tista sočna mešanica g-ja in h-ja), poudarek je na prvem zlogu, na širokem o-ju (pisanem s strešico, če bi se ravno odločili). Skoraj je že prišel pa spet prestavil prihod. Rahlo me skrbi zanj, priznam. Milijonkrat na dan odpiram e-pošto, v upanju na napoved prihoda, pa nič. Sama sebi se zdim kot najstnica, ki pričakuje nerodno ljubezensko sporočilo (pisem več menda nihče ne piše), službeni informatik pa se morda celo poigrava z mislijo, da bi mi ukinil dostop do interneta in obvestil moje nadrejene. Oni dan sem pomislila, kaj če se nam obeta še ena sprememba voznega reda. Že sama misel me je neizmerno užalostila, zato te prosim (sicer te v živo ne tikam, vendar sem na tej strani jaz šef in so to predrzno dovolim), nikar. Saj ne zaradi mene, poznam najmanj enega, ki bi v tem primeru izvršil atentat nate pa se mi ga, iskreno povedano, ne da obiskovati v ne-vem-katerem hrvaškem zaporu. Raje grem na kavico na sončka.


»I think that all that has nothing to do with me.« 


Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ne daj se, dušo

Vincent van Gogh, Med žitom in nebom

What’s In A Name 2016