Lepopisana

Pred časom mi je Radovan predlagal, da bi naredila predlogo za naslovnico za njegovo knjigo "Nenajavljeno kot smrt", ki je bila prevedena v slovenščino. Zakaj pa ne ... Na kolonijo na Sorico sem nesla print knjige, ki smo jo potem zvečer brale, B je brala na glas ... Prve tri so nastale tam, Vile, ljubimke pa doma, ko ideje še niso popustile. Nenajavljeno kot smrt Za prvo ljubezen si leta nazaj mislil, da je skupek mladostne razigranosti čustev, neuresničene mesenosti in blage erotike. Spoznal si, kot v viziji preroka, da se nisi zavedal, da živiš še danes v zarisu prve ljubezni. Končno je prišla, nenajavljena kot smrt. Leta in leta si misel nanjo odlagal na stran. »To bom kasneje, v samoti, ko bom imel čas,« si govoril. »O tem je škoda besed, to je že davna preteklost,« si se tolažil. Potlačil si jo z intenzivnim življenjem, branjem, modrostjo in izkušnjami, ki si jih črpal iz zakladnice literature. Sedaj pravzaprav niti ne moreš dojeti, kaj se ti je zgodilo – on

A veš tisto, ko bi rad šel ven pa ne greš, ker te preveč zebe? No, to! Sonce se skrije za hrib in kot da ga nikoli niti ni bilo. Sedim na terasi, pišem s pomodrelimi prsti, dokler se ne spomnim, da vendar imam rokavice. Ne pomaga prav dosti, sem se prepozno spomnila. Vse vzporednice z uncialo so zgolj naključne. Stopim v kuhinjo, v škatli ne spomnim se več katerega sadnega čaja, sta ostali dve vrečki. Skuham si čaj in potem skodelico pestujem med orokavičenimi dlanmi. Namenoma si ne prižgem luči. Ne potrebujem je. Sorica je idilična vasica med zelenimi griči. Tu ne slišiš prometa kot v mestu. Kljub vsemu, s skodelico čaja sedem na teraso. Nekje muka krava, nekje drugje so nehali žagati drva (ali kar koli so že žagali). Pred nekaj urami smo v gostilno grede srečale jagra v polni bojni opremi, s širokim zelenim ogrinjalom in klobukom vred. Zeleno je, zeleni griči, zelene trave, drevesa, vse je videti zeleno, v ne vem koliko odtenkih (J. trdi, da jih je osemdeset). B. pravi, da je