Mala galerija Kranj, 2. 8. 2016


Prejšnji teden sva bila na razstavi treh novih članic Likovnega društva Kranj: Eve Serpan Sitar, Irene Orel in Mete Šolar. Pravzaprav sem od prej poznala samo Evo, s katero sva sošolki na magistrskem programu na Arthousu. Glede na to, da vedno bentim, da bi morali bolj obiskovati razstave svojih kolegov in si tako izkazovati podporo, sva se z M-jem odpravila v Kranj. V resnici ni na koncu sveta kot bi si marsikdo mislil. 

Evini nebodotičniki in nebošpičniki so me spomnili na ponavljajoče sanje, ki jih tu in tam imam. Ko že mislim, da jih ne bo več, se spet pojavijo. Vedno isti svet, iste stavbe in isti ljudje. Če že niso pa vem kam spadajo. Stavbe na Evinih platnih so take. Tako mirno in domače me je spreletelo, da jih vendar poznam, vem kje so. Tam, onkraj roba platna, je hiša z zelenimi okni in ogromnimi fikusi na strehi. Tista, ja, ki ponoči oddaja občutek vlage in džungle, čeprav je skoraj v središču mesta, čisto ob glavni mestni vpadnici. Okoli nje so vedno luže, kot da bi ravnokar deževalo. Ko sediš med fikusi, slišiš promet, ki se nikoli ne umiri.

Irena Orel je v globoke okvirje za slekla zaprla posamezne faze ustvarjanja. Tako sem njene slike - objekte razumela na prvi pogled. V enem okvirju je bilo ujeto zmečkano poslikano platno, v drugem porisan papir, v tretjem spet mehurčkasta folija in zaščitni papir, ki ga je čisto lahko, ob neki drugi priložnosti, položila na tla. Morda pa ni, saj v resnici ne vem. Le da me je spomnila na mojo večno temo, praznino med posameznimi trenutki. Kaj je med eno in drugo fazo? No, ja, učijo nas, da vse poteka zvezno, da si stvari sledijo po neki logiki, zaporedju. Kaj pa, če nimajo prav? Ne maram predalčkov, utesnjeni so in tema je notri. Zato si jemljem svobodo, da stvari razumem drugače. 

Portreti Mete Šolar izražajo neko drugo praznino, skrivanje za vzorci, rožami in sadjem, dvodimenzionalno sosednjo resničnost, kamor se lahko umaknemo, ko imamo vsega zadosti. Ali pa morda notranjo praznino, če imajo prav tisti, ki trdijo, da je obraz ogledalo duše. Tudi časi, v katerih smo se znašli, so nekako brezdušni, polni absurdnih situacij, za katere se pravzaprav ne zmenimo, saj je tako verjetno res lažje. Morda pa je bilo vedno tako, le da se delamo, da tega ne vemo.


Eva Serpan Sitar

Irena Orel

Meta Šolar

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ne daj se, dušo

Slika
Oni dan je T. na virtualnem polju druženja objavila pesem, zaradi katere so se mi resno orosile oči. Taka preprosta fotka je to bila, videl se je del roke, ki drži knjigo odprto, medtem, ko druga roka fotografira. Pesem sem začutila kot napetost v trebuhu in pekočino za očmi. Pri poplavi poezije se mi to zelo redko dogaja. Zlezla sem čisto k ekranu, da sodelavec, ki je sicer zavzeto študiral druge stvari na svojem ekranu ne bi opazil, da sem nenadoma dobila dvakrat večje oči, ki so opazno bolj bleščeče, trepalnice pa so nekam hitro frfotale. Upam, da nisem kje povzročila cunamija, butterfly effect pa to. Objavljam jo v izvirniku … zadane še bolj. Prolaznik i topola Proširuju ulicu Preopterećenu saobraćajem Seku topole Buldožeri uzimaju zalet I jednim jedinim udarcem Obaraju drveće Jedna se topola samo zatresla Odolela je gvožđu Buldožer se od nje odmiče Bučno unatraške Priprema se za poslednji juriš Među okupljenim prolaznicima Stoji i jedan postariji čovek Skida šeši
Preberite več

Vincent van Gogh, Med žitom in nebom

Slika
Vincent van Gogh, Tihožitje s krompirjem, 1885, olje na platnu, 47 x 57 cm, Museum Boijmans-van Beuningen, Rotterdam (posojeno iz privatne zbirke) Verjetno imajo res prav tisti, ki pravijo, da ima vse svoj čas. Ta fraza mi nikoli ni bila posebno všeč, saj sem jo kot šolarka pogosto slišala. Tudi Van Gogh ima v moji glavi svoj čas. Nekoč sem ga poznala predvsem po Sončnicah in Zvezdni noči, po kakšnem avtoportretu in kratkih opisih v pregledih zgodovine umetnosti. Pa še nekaj je … stavek, ki se ga spomnim iz otroštva: to je tisti slikar, ki si je odrezal uho. Potem sem pred kakšnim mesecem prebrala knjigo ravno o tem: Van Gogh's Ear: The True Story, avtorice Bernadette Murphy. Knjiga ne govori samo o okoliščinah, ki so privedle do epizode z ušesom, ampak tudi o njegovem življenju, delu in pogledu na svet. Knjiga mi je Van Gogha približala kot človeka. Nehal je biti samo oddaljena figura iz knjig o zgodovini umetnosti, ki načeloma ne povedo prav veliko. Dodatno navdušenje j
Preberite več

What’s In A Name 2016

Slika
I 've never taken part in a reading challenge before. When I stumbled upon What's In a Name, I decided to give it a try. Here it goes:   The basics The challenge runs from January to December. During this time you choose a book to read from each of the following categories (examples of books you could choose are in brackets – I’ve included some from other languages, and translations most definitely count!): A country (try not to use ‘Africa’!) Suggestions: Daphne Du Maurier’s Jamaica Inn, Xiaolu Guo’s I Am China, Martin Wagner’s Deutschland) An item of clothing (Su Dharmapala’s Saree, Ann Brashare’s The Sisterhood Of The Traveling Pants, Javier Moro’s El Sari Rojo; Pierre Lemaitre’s Vestido De Novia) An item of furniture (Marghanita Laski’s The Victorian Chaise-Longue; C S Lewis’s The Silver Chair; Goslash;hril Gabrielsen’s The Looking-Glass Sisters) A profession (Adriana Trigiani’s The Shoemaker’s Wife; Mikhail Elizarov’s The Librarian) A month of the year (El
Preberite več